Kamin v prostoru igra pomembno vlogo: kam ga postaviti?

Stroški nabave in postavitev kamina v splošnem niso previsoki. Nekaj problemov bomo sicer imeli z dimnikom, dovodom svežega zraka in obtežbo na strop, kar pa velja le za že zgrajeno hišo. V novozgrajeni hiši lahko že med gradnjo rešimo vse probleme.

V že zgrajeni hiši moramo vedeti za vse gradbeno-tehnične možnosti pri postavitvi kamina. Imamo dve možnosti: ali kupimo kamin glede na dane pogoje ali pa bomo gradbeno-tehnične pogoje priredili kaminu. Če smo se odločili za kamin, moramo zanj preskrbeti dovolj tesen dimnik. Najbolje je, da je dimnična tuljava ometana. Prerez dimnične tuljave mora ustrezati kaminskemu kurišču, prav tako mora tudi priključna cev imeti ustrezen presek. Kaminsko kurišče postavimo čim bliže dimniku, ker s tem zmanjšamo izgube pri vleku, ki se lahko pojavijo pri dolgih priključkih.

Strop mora biti na predvidenem mestu dovolj nosilen. Rešiti moramo tudi problem dovoda svežega zraka. V kaminu bo gorelo — tudi če je odprto kurišče — če imamo dovolj svežega zraka skozi netesna vrata in okna. Zaradi tega lahko nastane v prostoru neprijeten prepih, ki nas utegne motiti.

Zato postavimo kamin v prostor tako, da bo svež zrak skozi vrata in okna pritekal neposredno do kurišča mimo sedežne garniture, ki jo bomo imeli v prostoru. To seveda velja v primeru, da kamin nima lastnega kanala za dovod svežega zraka od zunaj.

Vedno poudarjamo, da zaradi slabih pripir na oknih, vratih in drugih odprtinah pride v prostor dovolj svežega zraka skozi pripire. A to lahko trdimo le za stare hiše, v novejših stavbah ni tako. Pripire so tesne že zaradi varčevanja pri energiji za ogrevanje. V novogradnjah je zaradi novih bolj učinkovitih oken zato potrebno zagotoviti zunanji dovod svežega zraka do kurišča. Tudi na to moramo pomisliti, ko določamo prostor za kamin.

Končno je položaj kamina odvisen tudi od uporabnosti prostora, od njegove ureditve in opreme. Toplozračni kamin daje prostoru prijetno razpoloženje, ki nas spominja na stare čase. Najbolje je, če jo postavimo tja, kjer so vsi pogoji za to. Če pa kamin uporabljamo kot dopolnilo centralnemu ogrevanju, naj bo to v skupnem prostoru stanovanja ali hiše.

Postavimo jo lahko tudi v prizidek ali zimski vrt; v tem primeru bomo lahko v pozni jeseni prosti čas prebili med rožami in sadikami. Toplozračni kamin bomo s pridom uporabili tudi v vrtni ali počitniški hišici. Končno pa lahko kamin postavimo tudi na prostem, na pokriti terasi ali podobnem zavarovanem prostoru. V tem primeru bomo v prvi vrsti uporabili litoželezni kaminski vložek, ki je odporen proti koroziji.

Postavitev na prostem ne povzroča nobenih problemov, ker je vedno dovolj svežega zraka, obtežba na tla pa ni pomembna. Vsekakor pa potrebujemo dimnik.

Prav gotovo je smotrno obrniti zunanji kamin proti zahodu, da bomo lahko izkoristili večerno sonce. Res pa je tudi, da veter piha najpogosteje z zahodne strani, to pa neugodno vpliva na plamen v kaminu. Glede na to bi bilo bolje obrniti kurišče proti jugu, če ni zavarovana pred vetrom (npr. z zidom, živo mejo ipd.).

Prostor, kjer bomo postavili kamin, moramo pokriti; s tem ga zavarujemo pred vetrom.

Gradbeni pogoji

Že ko smo razmišljali o tem, kam bomo postavili kamin, smo omenili, da moramo izpolniti določene gradbeno-tehnične pogoje, da ne bomo pozneje imeli sitnosti. Vsekakor se moramo ogniti temu, da bi bil kamin v prostoru le okras in ga ne bi mogli uporabljati.

Predpisi o postavljanju kamina

Predpisi s področja gradbeništva in varstva pred požarom določajo, kaj moramo izpolniti pri postavljanju toplozračnega kamina. Vsakdo, ki želi postaviti tak kamin, naj poizve za pogoje in možnosti pri svojem dimnikarju ali pečarju. Opozorili vas bomo le na nekaj splošno veljavnih načel.

Prvič: O postavitvi kaminskega kurišča se pogovorite s svojim dimnikarjem. Ta vam bo tudi povedal svoje mnenje o dimniku in dal mnogo koristnih nasvetov.

Drugič: Poizvejte, ali boste morali pri delu upoštevati predpise pristojnih upravnih organov in komunalnih služb.

Tretjič: Pomislite, ali bodo potrebne predhodne meritve, npr. o vleku dimnika in druge.

Kdaj ne smemo postaviti kamina s kaminskim vložkom?

Kamina ne smemo postaviti:

• v prostor s površino, manjšo od 12 m2
• na stopnišču
• v predprostorih, kamor lahko pride kdorkoli
• v prostorih, kjer so lahko vnetljive snovi
• v prostorih, kjer so še druga kurišča
• v prostorih, ki jih zračimo z ventilatorji (pod določenimi ukrepi lahko)
• v prostorih, kjer ni mogoč dovod svežega zraka

Obtežba na stropu

V novejših stanovanjskih hišah so stropne konstrukcije izračunane z nosilnostjo vsaj 3,50 kN/m2 (350 kg/m2). To pomeni, da lahko nanje postavimo skoraj vse kaminske vložke, ki jih lahko kupimo. Paziti moramo le na prenos po stopnicah, ki lahko popuste. Povsem drugače pa je v starih stanovanjskih hišah, kjer so stropi najpogosteje leseni. Najbolje je, da se o nosilnosti stropa posvetujete s statikom.

Vedno moramo paziti, kolikšna je teža (masa) kaminskega kurišča in kolikšna njena tlorisna ploskev. Primer: kaminsko kurišče je visoko 50 cm = 0,5 m in prav toliko globoka, torej je njena tlorisna ploskev 0,5 x 0,5 = 0,25 m2. Če je težka 1,00 kN (100 kg), je obtežba na stropu 4,0 kN/m2 (400 kg/m2). Tolikšna obtežba pa lahko lesen strop že poškoduje. Težavam se bomo ognili, če kupimo vložek enake teže (mase), vendar z votlo osnovno ploskvijo.

Naslednja možnost je, da težo kamina razporedimo po večji površini. To naredimo tako, da kamin postavimo na ustrezno velike jeklene nosilce, ki jih pozneje prekrijemo z leseno oblogo; pomagamo si lahko tudi z armirano betonsko ploščo, ki ima to prednost, da varuje tla pred požarom.

Požarna varnost v zvezi s kaminom

Kamini, posebno pa odprti kamini, so pogosto vzrok požara v sobah. Zaradi tega moramo upoštevati predpise o varstvu pred požarom. Odprte kamine moramo nenehno nadzorovati. Ne sme vam biti odveč zapreti vrata kamina, ko zapustite prostor.

Ob odprtem kaminu moramo zaščititi tla iz gorljivega materialni To velja tudi za preproge in obloge iz umetnih mas. Zaščitno oblogo lahko naredimo s keramičnimi ploščicami, ki jih je lahko čistiti. Pri nakupu nekaterih vrst kaminov že dobimo pločevinaste podloge z dodatno toplotno izolacijo. Širina zaščitne obloge pada: pred pečjo naj bo vsaj 50 cm, ob straneh kurišča pa vsaj 30 cm.

Polog tega, da zavarujemo pod, moramo iz okolice kaminskega kurišča odstraniti vse gorljive predmete. Najmanjša oddaljenost teh predmetov od kurišča mora biti v katerikoli smeri najmanj
80 cm, od robnih zaščitnih kanalov peči pa vsaj 40 cm. Kljub tem odmikom temperatura gorljivega materiala na površini ne sme presegati 85 °C.

Oddaljenost gorljivih predmetov na hrbtni strani je odvisna od tega, ali imamo konvekcijsko toploto ali toplotno sevanje. Pri konvekcijski toploti zadošča razdalja ca. 20 cm; pogosto pa moramo postaviti zaščito.

Pod kaminom z odprtim kuriščem in ob njem moramo zaščititi tla iz gorljivega materiala. Na sliki so mere, ki vam jih priporočamo. Oprema in gradbeni elementi iz gorljivega materiala morajo biti dovolj oddaljeni od zunanjega roba kurišča.

Sevalni kamini zahtevajo razdaljo od 60 do 80 cm; z zaščito, ki jo postavimo med kamin in steno (predmet), pa lahko skrajšamo razdaljo na 40 cm. Ne boste storili napak, če boste podrobneje prebrali navodila proizvajalca kurišča.

Dimnik in njegov vlek

Skozi dimnik uhajajo dimni plini v zrak. Iz standardov in normativov lahko ugotovimo naslednje:

1. Kaminsko kurišče, ki ga bomo vgradili v kamin, moramo priključiti na vsaj 4,5 m dolg dimnik merjeno od priklopa do ustja dimnika.
2. Če priključimo na dimnik več kurišč, mora biti visok vsaj 5,5 m.
3. Odprt kamin moramo priključiti na samostojno dimno tuljavo.
4. Na eno dimno tuljavo lahko priključimo dva kurišča, če med njimi ni kotla za ogrevanje ali odprtega kamina.
5. Najmanjši prerez dimne tuljave mora biti 100 cm2.

Delovno višino dimnika računamo od spodnjega roba priključka dimne cevi do ustja dimnika. Višina dimnika nad strešno kritino je določena s predpisi.
Vlek v dimniku nastane zaradi razlike v teži zračnega stebra. Na eni strani je hladen, relativno težek zunanji zrak (v zimskem času dimnik dobro vleče, v letnem času pa slabše), na drugi strani pa je topel zrak v prostoru oziroma topli dimni plini v dimniku.

Dobro izoliran dimnik ali dimnik v prostoru omogoča le malenkostno ohlajanje dimnih plinov, kar povzroča njihovo veliko hitrost, tj. velik vlek. Pri majhnih hitrostih (velik prerez dimne tuljave) in hkrati sorazmerno hladnih plinih (ca. 50— 60 oC) se lahko v zgornjem delu dimnika nabira kondenzna vlaga. Ta pojav je odvisen tudi od vrste goriva.

Potrebne dimenzije dimnika so odvisne predvsem od prereza odprtine kurišča (pri uporabi kaminskega kurišča kot odprtega kamina) oziroma od moči v kW (pri uporabi kamina za ogrevanje)
in od vsakokratne višine dimnika.

Potrebni vlek za kaminski vložek je odvisen od velikosti kurišča. Kaminska kurišča različnih proizvajalcev zahtevajo pri enakih prerezih kurišč različne vleke, zaradi česar so različni tako prerezi kot tudi višine dimnikov. Upoštevati moramo torej podatke proizvajalcev. Pri nakupu zahtevajmo podatke, ker sicer lahko zelo tvegamo.

Dimnik lahko pozneje zgradimo na dva načina. Prva možnost je dimnik z notranjo šamotno cevjo in zunanjim plaščem iz lahkega betona. Med notranjo cevjo in plaščem je še učinkovita toplotna izolacija. Tudi če ga gradimo na fasadi, obzidava takega dimnika ni nujna.

Zunanji dimnik pa lahko zgradimo tudi iz nerjavečega jekla. Elementi in vezna sredstva so v celoti iz jekla. Zunanji plašč je odporen proti vremenu in nosi celotno težo dimnika. Notranja cev je iz nerjavečega jekla in je odporna proti koroziji zaradi plinov pri izgorevanju. Notranja cev in plašč se lahko vsak po svoje deformirata zaradi vplivov temperaturnih razlik. Tudi pri takem dimniku zapolnimo prostor med plaščem in notranjo cevjo z mineralnim izolacijskim materialom.

Če postavimo jeklen dimnik v stavbi, ga moramo obzidati z negorljivim materialom.

Pospeševalnik vleka

Kljub neoporečni tehnični izvedbi včasih kaminski vložek ne vleče dobro. To je posebno pogosto v starih hišah. Če hočemo, da bo v kaminu dobro gorelo, ni dovolj samo dovod svežega zraka. Hitrost zraka skoz odprtino kurišča mora biti najmanj 0,2 m/s, če želimo, da dimni plini ne bodo uhajali v prostor. Pri hitrosti 0,2 m/s in pri prerezu kurišča 50 x 50 cm je količina zraka 180 m3/h. Lahko pride do težav pri vleku, tudi če je dimnik teoretično pravilno dimenzioniran, vendar niso izpolnjeni navedeni pogoji.

Na slab vlek lahko vplivajo zlasti:

• zelo tesna zgradba, v katero ne more prodreti zunanji sveži zrak
• majhni kanali za dovod svežega zraka; ali pa teh kanalov sploh ni
• dolgi priključki na dimnik
• visoka drevesa ali sosednje stavbe v bližini dimnika, ki neustrezno usmerjajo veter.

V starih hišah pa vplivajo na vlek še druge stvari:

• dimnik je na zunanjem zidu in se hitro ohlaja
• netesen dimnik
• notranje stene dimne tuljave so grobe
• streha na dimniku
• sprememba smeri dimnika
• premajhen prerez dimnika
• premajhna višina dimnika

Težave lahko rešimo s pospeševalnikom vleka ali sesalnikom dimnih plinov. Pospeševalnik vleka namestimo običajno na podstrešju, ob steni dimnika. Vsrka del dimnih plinov in jih vrača v dimnik, v njem pa delujejo kot injekcija, ki pospešuje uhajanje dimnih plinov iz dimnika. Prerez dimnika se s tem ne zmanjša. Sesalnik dimnih plinov postavimo na vrhu dimnika, kjer sesa vse dimne pline.

Sesalnik montiramo zelo preprosto. Najprej odstranimo kapo ali podaljšek dimne cevi. Ploskev na zaključku dimnika mora biti vodoravna; če je treba, jo izravnamo z malto. Sesalnik ne pritrdimo trdno na dimnik, da ga lahko pri čiščenju odstranimo. Jeklena vrv varuje sesalnik, da pri čiščenju ne pade z dimnika. Električni priključek bo naredil električar, ki bo upošteval tudi varnostne predpise.

Ob nakupu sesalnika dobimo tudi vso drugo opremo, ki jo potrebujemo za montažo, pa tudi navodila za čiščenje in vzdrževanje.

Nastavek na dimniku

Vlek v dimniku lahko povečamo tudi z raznimi nastavki, s katerimi izkoristimo veter. Poleg tega je zaradi nastavka dimnik nekoliko višji, kar tudi zboljša vlek. Nastavek delamo povsod tam, kjer bi veter lahko omejeval vlek v dimniku. Nastavek lahko naredimo sami ali pa ga kupimo.

Ne glede na to pa je najpomembnejše, da z njim pravilno usmerimo veter in da ga dobro pritrdimo na dimnik. Kjer je problem veter se uporabi vrtljive dimniške kape, ki se stalno obračajo od vetra.

Dimnična kapa

Dimnik, ki ga le poredko uporabljamo, moramo zaščititi pred vlago zaradi dežja ali snega s kapo. Obstaja namreč nevarnost, da pride pri močnejšem dežju voda celo do kamina, kar lahko povzroči hude poškodbe.

Nekaj primerov dimničnih kap je na slikah 7 in 8. V vseh primerih je najvažnejše, da je izdelana kapa na robovih nekoliko poševna, s čimer prepričamo dotok vode v dimnik.

Dovod svežega zraka

V vsak kamin moramo dovajati določeno količino svežega zraka. Ta je odvisna od velikosti kurišča in vrste goriva. V starejših stavbah so okna in vrata običajno tako netesna, da skozi pripire pride vedno dovolj svežega zraka. Včasih zadošča, če okno ali vrata nekoliko pripremo; plamen v kaminu takoj postane bolj živahen. Kamine postavljamo praviloma ob notranje zidove, kjer so dimniki. Svež, hladen zrak se giblje od okna k kaminu nad podom, ker je težji od toplega. Zaradi tega nas pri dolgotrajnem sedenju začne zebsti v noge.

Tudi v novi hiši bomo doživljali nekaj podobnega, če toplozračni kamin ne bo imel lastnega dovoda zraka in bomo morali pogosto odpirati okna. Temu se ognemo, če dovajamo svež zrak čim bliže kaminu. Še najbolje je, da je svež zrak že nekoliko ogret. Nekateri kaminski vložki imajo vgrajene ustrezne priključke, ki pred tem ogrejejo svež zunanji zrak. Topel svež zrak lahko dobimo tudi iz kleti ali sosednjih prostorov. V dovodu zraka je loputa, ki jo po potrebi zapremo. V splošnem je za dovod zunanjega zraka dovolj cev fi 12,5 cm, če ni daljša kot 2m.

Članek je informativne narave zato si podjetje Peči keramika pridržuje pravice vnosa morebitnih napak in ažurnosti podatkov. Za natančne informacije mojstra in individualna vprašanja nas kontaktirajte na telefon ali mail. Veseli pa bomo tudi vašega osebnega obiska v našem salonu!

Vir besedila in slik: Schiffer H.J. in M. Rascher. prevedel D. Žitnik. (1989). Kamini in lončene peči. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.